Domači čaji

Le kaj človeku ob prihodu s celodnevnega smučanja, sankanja, vzpona na bližnji hrib ali samo kratkega sprehoda po rezkem mrazu bolj prija kot skodelica vročega čaja? Z medom ali brez, z limono ali brez, s sladkorjem ali brez … In ne tistega pravega, o katerem smo klepetali v prejšnji številki, temveč enega od naših. Domačih.

Nekateri pravijo, da bi vsem domačim čajem pravzaprav morali reči zeliščni napitki, vendar ne bomo. Zagotovo. Vedno bo ostal šipkov čaj. Pa lipov, kamilični, metin ali melisin pa hibiskusov (čeprav ni iz domačih logov, gozdov in travnikov), žajbljev ali čaj iz materine dušice.

Slovenci jih imamo radi, ker se z njimi srečujemo tako rekoč od plenic, kadar smo bolni, žejni, utrujeni, kadar nas bolijo glava, grlo ali želodec ali pa takrat, ko v vročo skodelico pomolimo tudi zmrznjeni nos. Všeč so nam tudi zato, ker tako radi kaj naberemo zase. Če ne ob drugi priložnosti, pa na kakšnem sprehodu v naravo. Vsaj za skodelico ali dve. Da lepe trenutke podoživljamo še malo dlje in se nam vtisnejo še globlje v spomin. In morda nam bo prav ta prijeten spomin v kakšnem hudem trenutku malce olajšal ali polepšal naporen dan.

Rosa canina
Rosa canina (Photo credit: Wikipedia)

Šipkov čaj

Rimski naravoslovec Plinij je šipku pripisal celo moč, da pomaga pri pasji steklini in zato ima tudi latinsko ime Rosa canina, imenuje pa se tudi divja roža. Grm zraste tudi do tri metre, čeprav se je po naši smreki vzpel najmanj osem in so njegove rdeče jagode krasile drevo kot lučke novoletno jelko.

Šipek nas razveseljuje in nam pride prav vse leto: spomladi v naravi s svojimi na gosto posejanimi belimi in rožnatimi preprostimi cvetovi, vrtnicami, jeseni in pozimi s svojimi rdečimi jagodami, za katere pravijo, da so navidezni plodovi. In vse leto v skodelici s posebnim blago kislim okusom, ki nas odžeja, ogreje in zdravi.

Leave a Reply